Tomaž Lorenz

Leon Pfeifer
3. 11. 1907 Ljubljana – 7. 8. 1986 Radovljica ''
oče slovenske violinske pedagogike''

Ob 100. obletnici rojstva profesorja Leona Pfeiferja so bili v njegov spomin v Radovljici izvedeni Spominski dnevi Leona Pfeiferja, ''očeta slovenske violinske pedagogike'', kot je zapisal njegov učenec, svetovno priznani violinski virtuoz Igor Ozim. Osrednji del teh dni je bilo tekmovanje mladih violinistov do 15 let, ki ga je organiziral profesor, umetniški vodja Tomaž Lorenz. Profesor Lorenz je v letu 1966 diplomiral iz violine, v naslednjih dveh letih pa končal podiplomski študij iz violine in komorne igre pri profesorju Leonu Pfeiferju.

Leon Pfeifer je bil rojen 3. novembra 1907 v Ljubljani, kjer je leta 1933 končal študij violine na (visoki šoli) Državnem konservatoriju, dve leti pa se je izpopolnjeval v Pragi pri slovitem pedagogu Jaroslavu Kocianu. Po vrnitvi v Ljubljano je koncertiral in v letu 1935 postal član Slovenske filharmonije, kjer je v letu 1941 postal namestnik koncertnega mojstra Karla Rupla. Njegovo sodelovanje v orkestru je bilo zabeleženo še leta 1950/51, ko je bil koncertni mojster Ali Dermelj, s katerim je, poleg Vinka Šušteršiča in Čende Šedelbauerja, igral v Ljubljanskem godalnem kvartetu. Poučeval je v šoli Glasbene matice, kasneje na Srednji glasbeni šoli, leta 1951 pa je postal profesor violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki je po njegovi zaslugi postala središče violinske pedagogike v tedanji Jugoslaviji. Poleg Igorja Ozima so iz njegove šole izšli številni koncertanti: Rok Klopčič, S. Skalar, Z. Cobenzel, K. Kirkov in drugi. Sam sem imel srečo, da je bil v času šolanja na Glasbeni šoli v Domžalah republiški inšpektor – svetovalec – za violino in me je usmeril v nadaljnji študij v Ljubljani. Da se ni ukvarjal samo s pedagogiko na srednji in visoki šoli, dokazuje zbirka z naslovom Mamici v radost, pri kateri je ustvarjalno sodeloval. Po študiju na srednji stopnji, kjer mi je za diplomo izbral Hindemithov Koncert, sva se srečala še na Akademiji za glasbo, kjer je bil kot dekan podpisnik moje diplome iz kompozicije.

Iz violinskih pedagoških ure se spominjam njegovega izvajanja, ki je bilo s spretnim spodmikanjem prstov v visokih legah brezhibno v intonaciji in tempu. Imel je namreč zelo široke blazinice prstov.

Njegovo pedagoško delo je pri vseh njegovih učencih, sicer koncertantih, pustilo globoke sledi, saj so skoraj brez izjeme postali odlični pedagogi in nadaljevali njegovo predano poslanstvo.

Domžale, 7. 10. 2022
Tomaž Habe

Ob 5. tekmovanju Leona Pfeiferja, leta 2019

Leon Pfeifer
1907 - 1986
Spomin na profesorja Leona Pfeiferja je vedno prijeten. Bil je nesporna avtoriteta, vsi njegovi študenti smo ga spoštovali, imeli radi in sam sem čutil neizmerno podporo v njegovem celostnem pristopu do oblikovanja profesionalnega glasbenika, kot tudi do razvoja osebnosti. S svojo karizmo je včasih dajal vtis nekolikšne nedostopnosti, vendar je bil v svoji biti izjemno mehka in topla oseba, predana poslanstvu, ki ga je opravljal.

Ko danes tudi sam opravljam delo violinskega učitelja, še bolj razumem in občudujem njegovo sistematičnost v podajanju posameznih elementov in postopnem razvoju vseh vidikov tehnike violinske igre, ki so omogočali glasbeno izražanje in interpretiranje skladb različnih stilnih obdobij.

Nikoli ni vsiljeval ali učil interpretacije, je pa razlagal zakonitosti posameznih obdobij.
Bil je izjemen pedagog svojega časa, ki se je nesporno zapisal v zgodovino razvoja  violinske igre in violinske pedagogike na slovenskem, kar dokazuje izjemno veliko število njegovih uspešnih diplomantov delujočih v Sloveniji, na področju nekdanje skupne države in širom po svetu.

Vlado Repše
Glasbeni atelje Tartini

Ob 2. tekmovanju Leona Pfeiferja, leta 2010

Potem, ko sem novembra 2007 – ob 100 – letnici rojstva prof. Leona Pfeiferja, »očeta slovenske violinske pedagogije« (kot je zapisal njegov najslavnejši učenec Igor Ozim) s skupino kolegov – tudi Pfeiferjevih diplomantov in ob prijazni ter izdatni pomoči Glasbene šole Radovljica, Občine Radovljica in Kulturnice Blaž Kumerdej pripravil v Radovljici Spominske dneve Leona Pfeiferja, katerih osrednji del je bilo prav tekmovanje za mlade slovenske violiniste do 15 let, se mi je zdelo smiselno, da (trienalno) nadaljujemo s tekmovanjem in tako ohranjamo spomin na velikega slovenskega pedagoga, ki je izoblikoval vrsto generacij slovenskih oziroma jugoslovanskih violinistov.
Tekmovanje smo prestavili v novi Konservatoij za glasbo in ples v Ljubljani, ki ponuja idealne pogoje, pa tudi glede medijske pokritosti je centralna pozicija gotovo ugodnejša.
Sam o tekmovanjih sicer nimam najboljšega mnenja, saj so v umetnosti lahko zelo vprašljiva. So pa gotovo neizbežna izkušnja, brez katere so mladi glasbeniki na številnih preizkušnjah (avdicije!) v neenakovrednem položaju s protikandidati, ki te izkušnje imajo. Pa tudi čas v katerem živimo, ja ena sama tekma... Tekmovalni uspehi odločajo (po mojem mnenju v preveliki meri) tudi pri podeljevanju štipendij.
Zato želimo pripraviti čim bolj »netekmovalno« tekmovanje, nekakšno revijo najboljših mladih slovenskih violinistov, ki pa se morajo skupaj s svojimi mentorji zavedati, da niso vsi enako nadarjeni in da bi neka druga žirija lahko razsodila tudi drugače... Je pa tekmovanje tudi stvar trenutka, v katerem si zbran in dobro razpoložen ali pa tudi obratno... Če bomo tako razmišljali, bomo zmagovalci vsi: mladi violinisti, obogateni z novimi dragocenimi izkušnjami, njihovi mentorji ter starši, člani žirij in organizatorji tekmovanja!

pobudnik in umetniški vodja tekmovanja
Tomaž Lorenz
(1944–2016)